Identifikator digitalnega objekta (Digital Object Identifier, DOI) je po vsem svetu enoumen in nespremenljiv naslov, prek katerega so dosegljivi elektronski viri, recimo spletne strani. Dosegljivost je zagotovljena tudi takrat, ko se pri kakem viru spremeni npr. tako imenovani enolični krajevnik vira (Uniform Resource Locator, URL). To je doseženo s preprostim preslikavanjem sredstev (eng. mapping): ustanova DOI vodi register, v katerem je vsakemu DOI vsakokrat pripisan aktualni URL vira. Pri spremembi URL-ja ustrezno sledi sprememba v registru ustanove DOI. Tej morajo sporočiti spremembe povezane organizacije (npr. knjižnice), ki so registrirale zadevni DOI. Do vnosa VerbeAlpine v registru DOI pride prek referata za elektronsko objavljanje Univerzitetne knjižnice LMU »Referat Elektronisches Publizieren« der Universitätsbibliothek der LMU, ta pa registracije ne izvede neposredno pri ustanovi DOI, temveč pri DataCite, ki je član ustanove DOI.
Predpogoj za registracijo DOI pri DataCite je oblikovanje in predložitev datoteke XML, katere struktura in vsebina sta v skladu z Metapodatkovnim standardom DataCite. Kodo XML, ki se uporablja za registracijo naslova URL VerbaAlpina, si lahko ogledate in pridobite tukaj. Za ustvarjanje datotek XML, skladnih z DataCite, sta bili na UB in ITG na LMU razviti dve uporabni orodji: DataCite-Metadaten-Generator in DataCite Best Practice Guide.

Predpogoj za zanesljivo delovanje koncepta DOI ni le odgovorno delovanje upravljavca domene, temveč tudi zanesljivost institucije, ki je zadolžena za vzdrževanje ustreznih dodelitvenih tabel, torej pristojne agencije za registracijo DOI. Ta mora imeti čim bolj neomejeno perspektivo delovanja, kot to velja npr. za univerzitetne, državne in nacionalne knjižnice. V vsakem primeru mora upravljavec domene vsako spremembo naslova digitalnega objekta sporočiti agenciji za registracijo, da lahko ta prilagodi ustrezne vnose v registru DOI. Obratno pa si je mogoče zamisliti tudi redne preglede s strani agencij za registracijo DOI, ki so približno primerljivi s tradicionalnimi "revizijami" v knjižnicah.

DOI VerbeAlpine je doi:10.5282/verba-alpina. Številka pred poševnico (10,5282) se imenuje predpona, niz za njo pa pripona. Predpono dodeli pristojna agencija za registracijo DOI – v tem primeru Univerzitetna knjižnica LMU. Da bi citat na primer v znanstvenem prispevku kazal naravnost na portal VerbeAlpine, mora biti DOI vključen v URL ustanove DOI: http://dx.doi.org/10.5282/verba-alpina.

Skoraj istemu namenu kot DOI služi tako imenovani Uniform Resource Name (URN), in tudi način delovanja je približno enak. V primerjavi z DOI pa je pri URN-ju možno registriranje več URL-jev za en vir. To je lahko zanimivo takrat, ko so viri zaradi varnosti pred izpadom ali trajnosti shranjeni na različnih strežnikih z ustrezno različnimi URL-ji. Določena slabost URN-ja nasproti DOI je v tem, da register URN vodi ne ena sama ustanova, temveč decentralizirano različne nacionalne organizacije. Spletni vir je mogoče najti le prek registracijskega strežnika ("Resolver") institucije, kjer je bil registriran URN. Za Nemčijo to opravlja Nemška nacionalna knjižnica (DNB). URN portala VerbaAlpina je urn:nbn:de:bvb:19-verba-alpina-8. Do portala VerbaAlpina je mogoče priti prek resolverja DNB na naslovu URL http://nbn-resolving.de/urn:nbn:de:bvb:19-verba-alpina-8.

Načeloma je mogoče DOI in URN registrirati tudi za delne vire domene (npr. posamezne spletne strani ali medijske datoteke). Delne vire domene je mogoče obravnavati tudi tako, da se v DOI vključijo parametri URL. Za to je treba uporabiti posebno sintakso, ki je prikazana v naslednjem primeru: DOI, ki se nanaša na URL vnosa Upravljanje raziskovalnih podatkov, je videti takole:

http://dx.doi.org/10.5282/verba-alpina?urlappend=/%3fpage_id=493%26db=xxx%26letter=F#112

Iz primera je razvidno, da je treba vprašalni znak in tako imenovane "ampersande" (&) nadomestiti z ustrezno heksadecimalno vrednostjo znaka v tabeli Unicode (? = 3f, & = 26).

Literatura: Dreyer 2012