"On ne peut pas faire l'histoire des mots sans faire l'histoire des choses" (Jaberg 1936, 23).

V romanistični, predvsem pa v italijanistični raziskovalni tradiciji je bila dialektologija od samega začetka, v Italiji torej vsaj od Giuseppeja Pitréja, vedno zelo tesno povezana z družboslovjem, natančneje rečeno s sociologijo in etnologijo. V tej perspektivi se da celotno geolingvistiko razumeti celo kot poddisciplino nadrejene »etnoznanosti«. Ta izraz, ki je tu uporabljen kot prevod nemškega izraza Ethnowissenschaft oz. italijanskega etnoscienza (iz angleškega ethnoscience, se niti v Italiji niti v Nemčiji ni uveljavil. V zelo prodornem in informativnem priročniku Manuale di enoscienza Giorgia Raimonda Cardona (Cardona 1995) piše:

"[...] il prefissoide etno- permette un'immediata 'etnologizzazione' di qualunque sottodisciplina [...]. L'inglese offre ancora un altro tipo di formazione, quella con folk- (folk-taxonomy), che ha però lo svantaggio di non essere atrettanto facilmente esportabile quanto il suo concorrente grecizzante.
Il termine con etno- copre però due cose distinte, nella letteratura: etnobotanica può significare:
a) una vera botanica scientifica, ma ritagliata sull'habitat, uso ecc. di una specifica etnia;
b) la scienza botanica posseduta da una specifica etnia.
Nel primo caso, il ricercatore è soprattutto un naturalista, che compie il suo lavoro consueto, anche se con una particolare attenzione alle denominazioni locali ecc.; nel secondo il ricercatore è piuttosto un antropologo conoscitivo, che studia come venga categorizzato il mondo naturale da una data etnia; dei dati naturalistici egli si servirà soprattutto per ancorare le classificazioni così individuate a referenti reperibili e riconoscibili anche per chi è esterno alla cultura studiata. [...]
Gran parte dell'analisi etnoscientifica si basa sull'analisi di enunciati della lingua del gruppo [...] " (Cardona 1995, 15 f.; poudaril ThK)
Tako skicirana etnoscienza se v tradiciji Združenih držav Amerike imenuje cultural anthropology (deu. Kulturanthropologie). Posebej v nemškem jezikovnem prostoru pa poleg tega obstaja razlikovanje med Volkskunde za raziskovanje domače kulture ali domačih kultur in Völkerkunde za raziskovanje tujih, posebej še neevropskih kultur. V sodobnosti se zato namesto tega govori o etnologiji s posebnim podpodročjem, imenovanim evropska etnologija (v smislu narodopisja, Volkskunde). Oznaka Ethnolinguistik zato tudi ni enoumna, ker je pogosto omejena na jezikoslovne raziskave neevropskih kultur (prim. Senft 2003), čeprav evropskega naj ne bi izključevala; kategorično ločevanje se glede na naraščajoče množične in obsežne migracijske tokove tako ali tako čedalje bolj kaže kot nesmiselno.

V navedenem Cardonovem odlomku je treba pojasniti neko nejasnost, in sicer v zvezi s prefiksoidom etno-, ki se po eni strani uporablja kot sinonim angleškega folk in po drugi strani v zvezi z etnia. S folk (v folk-taxonomy itd.) je opozorjeno na vsakdanje znanje ali na znanje iz življenjskega sveta ter na šege laikov oz. neznanstvenikov in ravno v tem smislu naj bi tudi Ethnie-, etnija (oz. ethno-, etno-) opozarjalo na kulturne skupnosti vsakdanjega sveta, ne da bi impliciralo idealizirane predstave o homogenosti, starinskosti, socialni zaključenosti itd. Cardonovo razlikovanje (a proti b) še naprej opozarja na dve komplementarni raziskovalni perspektivi v kulturoloških in družboslovnih znanostih.

Sicer pa je bistvena povezava med jezikoslovjem in etnologijo že posledica dejstva, da so jeziki sami po sebi kulturne tehnike. Skupno se sme dialektološke oz. geolingvistične raziskave v Cardonovem smislu (tudi naknadno) označiti za »etnolingvistične«, če opisujejo lokalne jezike in/ali narečja v njihovi medsebojni prepletenosti z drugimi kulturnimi tehnikami. Poseben pomen jezikov se kaže v tem, da omogočajo privilegiran dostop do zgodovinske globine vseh kulturnih tehnik. Zato ni presenetljivo, da lahko vse zgodovinske plasti regije prepoznamo v imenih značilnih alpskih tehnik, kot je predelava mleka. V romanistični tradiciji se je ta usmeritev uveljavila s prototipskim Jezikovnim in stvarnim atlasom Italije in Južne Švice (Sprach- und Sachatlas Italiens und der Südschweiz) (AIS); zaznamuje nedvomno največjo razliko in napredek v primerjavi z ALF, kot je ne brez zanosa zapisal Karl Jaberg. Pasus, pomenljiv glede na samoumevnost AIS in zgodovino znanosti, si vsekakor zasluži, da ga izpostavimo:

"L'importance des «choses» n'a pas échappé à l'esprit de Gilliéron [...] Que Gilliéron ait complètement négligé ce point de vue dans la conception de l'Atlas et qu'il n'en ait tenu compte qu'en passant dans ses autres publications, c'est un fait d'autant plus étrange qu'il connaissait fort bien les «choses» et s'y intéressait passionnément. A-t-il approuvé l'enseignement que Ferdinand de Saussure a tiré de ses incursions dans les domaines limitrophes de notre science, à savoir que la «linguistique a pour unique et véritable objet la langue envisagée en elle-même et pour elle-même», principe qui, malgré l'admiration que j'ai pour le grandsavant genevois, m'a toujours semblé singulièrement rétrécir le champ d'action du linguiste." (Jaberg 1936, 27 f.)

Jaberg izrecno in povsem po pravici kaže na to, da saussurjevski strukturalizem ravno v tej točki ohranja mladogramatične predstave; s stališča sodobne geolingvistike torej poskus, da bi opazovali jezik kot »modul«, ki se ga da izolirati, nikakor ni zaznan kot nova paradigma, temveč naravnost kot tradicionalističen:

"La conception du Petit Atlas phonétique du Valais roman [prav tako Gilliéronovo delo; TK] et celle de l'Atlas linguistique de la France remontent à une époque qui était encore sous l'empire des néogrammairiens, et on sait ce que les néogrammairiens doivent aux sciences naturelles. Ce n'est certes pas un hasard que le Cours de linguistique générale s'en ressente également. M. Jud et moi, nous avions pas ces attaches avec les néogrammairiens, Gilliéron lui-même nous avait aidés à les rompre. Nous étions en revanche fortement impressionnés par les brillants articles de Meringer et de Schuchardt. La réalité des choses était autours de nous. Nous avions nous-mêmes parcouru les pays romans ; nous avions recueilli sur le terrain des observations ethnographiques et folkloriques. Comment en rester aux mots? Tout en sauvegardant le caractère essentiellement linguistique de notre ouvrage, nous croyions devoir fournir à l'historien des mots les données nécessaires pour se faire une idée des choses, afin qu'il ne bâtisse pas dans le vide." (Jaberg 1936, 28).
Jaberg tu navaja tudi dva pomembna pionirja, in sicer Rudolfa Meringerja in Huga Schuchardta (prim. Onomaziologija). Schuchardt je programsko zahteval "primerjalno zgodovino romanske kulture", ki jo je treba razumeti v "širšem in po možnosti nižjem pomenu, kot se običajno razume. (Schuchardt 1899, 195).
Smer etnolingvistično usmerjene tradicije italijanske dialektologije se kaže v raziskavi Huga Plomteuxa (Plomteux 1980) Cultura contadina in Liguria, ki je nastala z opazovanjem udeležencev. Etnolingvistično zelo dobro, v primerjavi z drugimi regijami mogoče najbolje je predstavljena Sicilija. Navestii je treba predvsem objavo Fanciullo 1983 in mnoga druga pomembna dela, ki so nastala v okviru atlasa Atlante linguistico della Sicilia; o raziskanih kulturnih tehnikah in tradicijah nas informirajo  Bonanzinga/Giallombardo 2011, Matranga 2011, Sottile 2002 in Castiglione 1999. Še vedno pa ni samoumevno upoštevanje sodobnih tehnik (ekologija in turizem), ki bodo v ospredju v tretji fazi projekta VerbaAlpina.