Splošno

Alpe so od prazgodovine področje raznovrstnih jezikovnih stikov, ki izvirajo iz zelo različnih konstelacij plasti (prim. Krefeld 2003). Načelno označujemo jezike, ki so na kakem področju v stiku, ker je tam več ali manj dvojezičnih govorcev ali celo skupnosti govorcev, kot adstrate. Če je en osnovni tip razširjen le na določenem področju, torej recimo v Alpah, in se v zadevnih jezikovnih družinah sicer ne pojavlja, smer izposoje in izvorni jezik pogosto nista enoumna (prim. osnovni tip roa. baita / nem. Beiz, Beisl).
Če se izvorni jezik izposojene sestavine na področju razširjenosti ali na delu tega področja ne govori več, razlikujemo dve konstelaciji: v primeru substrata se je izvorni (substratni) jezik govoril na področju razširjenosti, preden je bila tradicijska kontinuiteta prekinjena in je prevladal uveljavljeni jezik; romanščina je substratni jezik celotnega nemško in slovensko govorečega alpskega področja. Substratne besede sicer predpostavljajo menjavo jezika, kljub temu pa se pogosto odlikujejo z izredno regionalno ali lokalno kontinuiteto.
Pri superstratu velja izvorni jezik v določenem časovnem prostoru na področju razširjenosti, ne da bi se tam trajno uveljavil. Tako so obstajali v delih alpskega prostora z romanskimi jeziki po razpadu rimske infrastrukture občasno germanski superstrati (gotščina, langobardščina), v Sloveniji pa je imela to vlogo v habsburškem času nemščina.
Med tremi jezikovnimi družinami so se pokazali trije povsem različni scenariji. Glede na pomen jezikovnega stika za zgodovino jezikovnega prostora je pomembna predvsem kronologija izposoje: ali gre recimo pri romanizmih v germanskem in slovanskem jezikovnem prostoru za substratne besede z regionalno tradicijsko kontinuiteto od antike ali za mlajše adstratne prevzeme? Isto vprašanje velja mutatis mutandis za germanizme v romanskem in za slavizme v nemškem jezikovnem prostoru.
Izposoje so zanesljiv kazalnik zgodovinskih procesov akulturacije, zato je primerna kvantitativna predstavitev, ki omogoča lokalno natančno opredelitev relativne pogostosti dokumentiranih izposoj. Naslednja slika shematično prikazuje stratigrafski izziv. Danes razlikuje tri romanska, nemška in slovenska jezikovna območja glede na substratne in superstratne jezike ter simbolizira (s sferami) večjezične skupine govorcev v adstratnih konstelacijah. Hkrati se jasno kaže poseben zgodovinski pomen romanizacije (prim. Märtin 2017, 102-129), ki je – čeprav z zelo različno intenzivnostjo – prizadela celotno alpsko območje in zato verjetno posredovala tudi vse starejše, predrimsko. Neposrednega stika med govorci predrimskih jezikov in govorci kasnejših jezikov (slovanskih in germanskih), ki so se na nekaterih območjih prekrivali z latinsko-romanskimi, ni mogoče kategorično izključiti; vendar je ta domneva vsekakor problematična.

AKTUALNI AREALI	Romanščina	Germanski jezik (Nem.)		Slovansko (Slov.)
				AVST. NEM. SUPERSTRAT
	GERM. SUPERSTRAT		SLAV. SUB.
		ROMANSKI SUBSTRAT
POZNOANTIČNI AREALI	Latinsko-romanski
	PREDRIMSKI SUBSTRATI
Jezikovna stratigrafija alpskega prostora (poenostavljena shema)

Glavna naloga besedne zgodovine je zdaj stratigrafsko natančna opredelitev domnevnih izposojenk. Osnovni latinski tip butȳrum in z njim povezane morfoleksikalne tipe (fra. beurre/ita, burro, butirro, nem. Butter, slov. dial. puter itd.) je mogoče shematično prikazati na naslednji način:

AKTUALNI AREALI	Romanski (1) beurre/burro (m.) (2) butirro (m.)	Germansko (Nem.) die Butter (ž.) ↑	Slovansko (Slov.) puter (dial.) ↑
	↑	der Butter (m.)	→ AVST. NEM. SUPERSTRAT ↑
	↑	↑ (2)
	↑	↑ ROMANSKI SUBSTRAT
POZNOANTIČNI AREALI	Varianten (1) bútyrum (2) butȳrum – Latinsko-romanski
Stratigrafija osnovnega tipa lat. butȳrum (Ne relevantni stratumi skriti)

Predrimsko obdobje

Zaradi sodobne razporeditve jezikovnih družin na preučevanem območju so Alpe videti kot ovira, tako rekoč mogočna barikada, saj grosso modo ločuje nemško govoreče območje (na severu) od romanskega in slovanskega govorečega območja (na jugu) (link). Bavarsko govoreča Južna Tirolska, ki se proti jugu jasno razprostira nad glavnim grebenom Alp, se zdi skorajda poseben primer. Ta 'pogled' je z zgodovinskega vidika zavajajoč. Tudi najstarejši jezikovni dokazi, napisi iz predrimskih časov, so napisani z večinoma identično abecedo:

vir

Razširjenost teh nerazčiščenih besedil, ki se običajno opisujejo kot 'retijska' (prim. Schumacher 2004), sega od severnih Alp (Steinberg am Rofan, blizu jezera Achen) do Padove; ga je mogoče razumeti le v kulturnem kontekstu, ki presega Alpe:
rätische_inschrftn Ta abeceda je bila grosso modo uporabljena tudi za pisanje etruščanskih dokumentov, ki so prišli do nas; očitno izhaja iz starodavnega zahodnega grškega skripta.

Rimsko obdobje

Rimljani so med letoma 25 in 15 pred našim štetjem osvojili osrednje alpsko območje; Tropaeum Alpium v kraju La Turbie nad Monakom poroča o 46 osvojenih plemenih, od katerih so se nekatera imena ohranila do danes. Napis je žal ohranjen le v fragmentih, vendar ga je mogoče v celoti rekonstruirati na podlagi Naravoslovja Plinija Starejšega (3, 136-137):

"Imperatori Caesari divi filio Augusto / pont(ifici) max(imo) imp(eratori) XIIII trib(unicia) pot(estate) XVII / senatus populusque Romanus / quod eius ductu auspiciisque gentes Alpinae omnes quae a mari supero ad inferum pertinebant sub imperium p(opuli) R(omani) sunt redactae / gentes Alpinae devictae Trumpilini Camunni Vennonetes Vennostes Isarci Breuni Genaunes Focunates / Vindelicorum gentes quattuor Cosuanetes Rucinates Licates Catenates Ambisontes Rugusci Suanetes Calucones / Brixentes Leponti Viberi Nantuates Seduni Veragri Salassi Acitavones Medulli Ucenni Caturiges Brigiani / Sogiontii Brodionti Nemaloni Edenates (V)esubiani Veamini Gallitae Triullatti Ectini / Vergunni Egui Turi Nemeturi Oratelli Nerusi Velauni Suetri" (Vir podatkov: Epigrafska podatkovna zbirka Clauss / Slaby)

Naslednji seznam prikazuje imena iz seznama, ki jih je po vsem sodeč mogoče prepoznati v sedanjih imenih.
(Dép. Hautes-Alpes)

ime, omenjeno na Trop.Alpium	trenutno ime	Geopodatki (širina ; dolžina)
Trumpilini	Val Trompia	45°44'5.87"N ; 10°12'2.20"E
Camunni	Val Camonica	45°57'17.71"N ; 10°17'21.08"E
Vennonetes	Vinschgau	46°39'44.81"N ; 10°34'39.75"E
Venostes		46°39'44.81"N ; 10°34'39.75"E
Isarci	Prim. imena rek Isère, Isar, Isarco (= nem. Eisack	47°23'13.25"N ; 11°16'30.42"E
Breuni	Brenner	47° 9'59.75"N ; 11°25'0.14"E
Licates	Ime reke Lech (lat. Likias [2. stoletje n. št.], pozneje Licca [570 n. št..]
Brixentes	morebitno ime občine Brixen	47°30'2.70"N ; 9°44'32.31"E
Leponti	Val Leventina	46° 6'47.60"N ; 8°17'31.10"E
Seduni	Sitten v kantonu Valais, Švica	46°13'59.25"N ; 7°21'37.80"E
Caturiges	ime občine Chorges (Dép. Hautes-Alpes)	44°32'44.67"N ; 6°16'31.60"E
Brigiani	ime občine Briançon	44° 53′ 47″N, 6° 38′ 08″E
Ectini	morebitno ime reke Tinée	43°55'0.23"N ; 7°11'14.69"E
Vergunni	ime občine Vergons (Dép. Alpes-de-Haute-Provence)	43°19'23.90"N ; 6°17'3.20"E

Po osvojitvi so Rimljani ustanovili province, ki so geografsko mejile na Gallia Cisalpina, ki se nahajajo v samih Alpah (Alpes Maritimae, št. 3 na naslednji skici; Alpes Cottidae, št. 2 na skici; Alpes Poeniae tudi: Alpes Graiae, št. 1 na skici) ali pa prečkajo Alpe na severu Raetia, Noricum):

Rimske alpske province (odlomek iz tega Vir(a))

Rimske pokrajinske razdelitve v alpskem prostoru ni lahko podrobno oceniti, še posebej jo je težko neposredno povezati z jezikovno-etničnimi razmerji. Največjo uganko predstavljajo Raetii 'Retijci', tj. imenovalci ene od dveh velikih pokrajin v alpskem prostoru. O njih je bilo mogoče izvedeti zelo malo, v najboljšem primeru le arheološke podatke, razen splošnega mnenja raziskovalcev, v katerega ni mogoče dvomiti, da niso bili Indoevropejci (prim. Jürg Rageth v HLS). Vprašljivo je, ali jih lahko poistovetimo z Etruščani; alpski napisi v etruščanski abecedi govorijo o povezavi. Vendar mesta, kjer so bili najdeni, ne ustrezajo pokrajinskim mejam. Na splošno se ozemlje Raetije najverjetneje ne ujema z rezidenčnim območjem Retijcev in tudi kasnejša razdelitev v Raetia prima z glavnim mestom Curia (danes: Chur) in Raetia secunda z glavnim mestom Augusta Vindelicorum (danes: Augsburg), v tem smislu nikakor ni jasna. Najdbe iz zadnjih predkrščanskih stoletij iz Churja "se zdijo bolj povezane s keltskim kot retijskim kulturnim krogom". (Jürg Rageth v HLS) in Vindelike, omenjene na Tropaeum Alpium, raziskovalci soglasno opisujejo kot Kelte; Upoštevati je treba tudi kontinuiteto imena pokrajine Raetia v obliki današnjega imena pokrajine Ries (prim. zemljevid o rimskih napisih na tem območju severozahodno od Augsburga).

V vsakem primeru lahko domnevamo, da je bilo severnoalpsko območje bolj intenzivno romanizirano kot dejansko gorsko območje; zato je naravno domnevati, da je bila podobnost med severnim in južnim alpskim predgorjem v poznem rimskem času večja kot med alpskim 'predgorjem' in gorskim območjem. Pomembno, komaj razrešeno vprašanje se nanaša na obstoj predrimskih jezikov po vključitvi območja v Imperium Romanum. Načeloma si je mogoče predstavljati, da so se germanski in slovanski priseljenci ali okupatorji srečali ne le z latinsko/romansko govorečim prebivalstvom, temveč morda tudi s Kelti. V tem primeru, katerega verjetnost je težko oceniti, bi si jezikovne prvine lahko izposodili neposredno iz predrimskih jezikov (vsaj iz keltščine) v germanske in slovanske jezike. Načeloma pa je treba domnevati, da se je vse predrimsko preneslo v poznorimske plasti v romanizirani obliki, tj. kot romanizirana oblika.

Arheološke najdbe o Lepontih odkrivajo različne stopnje romanizacije, ki so lahko šibkejše zlasti v notranjih Alpah:

"Kot posledica rimske ekspanzije v Padski nižini so L. od 2. stoletja pr. n. št. dalje postopoma prihajali v stik z rimskimi običaji in tradicijami, ki so se še enkrat – v korenito spremenjeni zgodovini. Okolje – vloga posrednikov med severno in južno stranjo Alp. Z avgustovskimi pohodi (35-15 pr. n. št.), katerih cilj je bil podjarmiti alpska ljudstva, da bi si zagotovili trgovske poti in vojsko. Zaradi prehoda čez Alpe so bili L. vključeni v rimski upravni in gospodarski sistem. Kljub globokim akulturacijskim procesom so se nekateri tradicionalni elementi L., zlasti ženske obleke in pogrebni obredi, ohranili v 2.-3. stoletju našega štetja." (Gianluca Vietti v HLS)

V vsakem primeru je za razumevanje možnih scenarijev jezikovnih stikov smiselno vključiti georeferencirane zgodovinske podatke v zbirko podatkov, na primer arheološke najdbe, poznoantični ulični imenik Tabula Peutingeriana (Link_1, Link_2), rimske alpske prelaze, rimsko epigrafijo itd. Tako prikazuje ta zemljevid po eni strani, da so samostani, zgodaj ustanovljeni na bavarskem območju, in prve germanske najdbe očitno povezani z romansko infrastrukturo, kar se kaže v obliki napisov, antičnih krajevnih imen in zgodnjesrednjeveške oznake prisotnih Romanov (Walchen). Po drugi strani pa je prav na teh gosto naseljenih območjih mogoče pričakovati zgodnje izposoje, kot kaže
caseareus, -a.