VerbaAlpina zbira in analizira narečno besedišče s celotnega območja Alpska konvencija in je tako v celoti umeščena na področje raziskovanja narečij. Kanonična opredelitev narečja se običajno nanaša na dve značilnosti, ki veljata za značilni za to obliko sporazumevanja: Prvič, omejen arealni ali celo lokalni obseg in drugič, pomanjkanje pisnega izročila. Dialekt je tako opredeljen predvsem s prostorskega vidika in glede na načine uporabe (prim. npr. definicijo po Bußmannu 2008, 131: "[gr.diá-lektos 'način govorjenja', k dialégesthai 'dogovarjati se']. Jezikovna različica z omejeno prostorsko veljavnostjo v nasprotju s splošnim standardnim jezikom." in "[...] brez pisne oblike [...]").
Glede na projektne dejavnosti in epistemološki kontekst, v katerem je bila VerbaAlpina razvita, se je treba vprašati, ali ta opredelitev narečja ustreza ciljem projekta VerbaAlpina in ali zadovoljuje tudi podatke, zbrane v okviru projekta.
V tem smislu menimo, da je primerno razlikovati med naslednjimi dimenzijami:

Geolingvistična dimenzija

Narečje je popoln semiotični sistem (z lastno fonologijo, morfologijo, sintakso in besediščem) in je tako dejansko "jezik" ali – glede na svoj omejeni prostorski obseg – 'lokalni jezik'. Poudarek na prostorski omejenosti narečja izraža zamisel o jezikovni pokrajini, razdeljeni na satovje, v katerem je vsako narečje kompaktno samo zase in zaprto pred zunanjostjo. Vendar vemo, da je jezikovna realnost daleč od te zamisli, saj je narečje kot oblika sporazumevanja družbeno pogojeno in je verjetno bolj izpostavljeno posledicam družbenih sprememb kot nacionalni jeziki, saj je manj stabilno in zato bolj ranljivo. Analiza podatkov v okviru VerbaAlpina je potrdila, da se številni morfoleksikalni tipi ne pojavljajo le v posameznih lokalnih narečjih ene jezikovne družine, temveč so skupni narečjem različnih krajev, poleg tega pa so neredko skupni tudi narečjem različnih jezikovnih družin: Narečja tvorijo prostorsko kontinuiteto. Poleg tega z jezikovno-funkcijskega vidika ni bistvenih razlik med (malim) jezikom in narečjem. Narečje je namreč sestavljeno iz večinoma neizključujočih se jezikovnih različic, ki se pojavljajo ne le v sosednjih narečjih, temveč v nekaterih primerih tudi v oddaljenih, kot je npr. t. i. predložni akuzativ v engadinščini, južni italijanščini, romunščini in iberoromanščini, ki pa ga v severni italijanščini, galsko-romanščini in graubündenski romanščini zunaj Engadina ni. Zato je prostorska razširjenost nekaterih različic pogosto zelo velika (na primer sonorizacija romanskih okluzivov na območju, ki se razteza od zgornje Italije do Portugalske). Celota variant tvori omenjeni geolingvistični kontinuum brez jasnih meja. Zato je pomembno poudariti, da se tudi meje nacionalnih jezikov (tj. ozemeljske meje) ne ujemajo vedno z mejami znotraj tega kontinuuma. Prav tako je treba povedati, da jezikovne razlike v prostoru niso omejene na narečja, ampak vplivajo tudi na standardne jezike v obliki različic, znanih kot regionalna italijanščina ali regionalna francoščina (prim. Krefeld 2011b). Razlikovanje med enimi (narečji) in drugimi (regionalno italijanščino itd.) ni vedno enostavno. Razlika je očitna le, če se govorci zavedajo, da lahko preklapljajo med obema kodama (preklapljanje kod/code switching). Namen projekta VerbaAlpina je slediti geolingvističnim razlikam v Alpah onkraj meja narečij in jezikovnih družin: projekt sledi načelom medjezikovne geolingvistike.

Sociološka dimenzija

Razvrstitev (lokalnega) jezika v 'narečje' je sinonim za sociološko in tudi kognitivno podrejenost tega jezika: vedno je podana, kadar jezikovna identiteta in zavest govorcev ne temeljita le na lokalnem sistemu, temveč tudi – in zelo pogosto prevladujoče – na 'jeziku' višje ravni (nemško Dachsprache), ki je skoraj vedno standardiziran in sprejet kot referenčni jezik. Čeprav je narečje avtonomno s semiotičnega vidika, pa s sociološkega ali kognitivnega vidika ni. Razmerje med "jezikom" in 'narečjem' je zato hierarhično in asimetrično, saj obstoj 'narečja' predpostavlja obstoj ustreznega 'jezika'. Obratno pa ne velja, saj ni nujno, da 'jezik' vključuje tudi narečja.
Pomanjkanje pisave je dejavnik manjvrednosti narečja. Vendar so podatki, ki jih VerbaAlpina zbira s pomočjo crowdsourcinga, izključno pisni v smislu medijev. Zato imamo opravka z vrsto pismenosti, ki ni niti strogo standardizirana niti povsem spontana. Dejansko pomanjkanje narečne pisne oblike ni notranja lastnost narečja, temveč posledica pomanjkanja družbenega vrednotenja. Družba praviloma širi in v svojih institucijah pričakuje predvsem pisno obliko nacionalnega jezika (ali v najboljšem primeru družbeno-politično močnega manjšinskega jezika).

Različne jezikovne razsežnosti

Zgoraj opisano razmerje pojasnjuje dejstvo, da se ime 'jezik' pogosto prenese na ustrezna podrejena 'narečja': Na primer piemontski, lombardski itd. kot 'italijanska' narečja. Zato so glottonimi (npr. 'italijanski') zelo pogosto dvoumni. V tem kontekstu je nujno upoštevati predlog Coseriu 1980, ki govori o 'zgodovinskem jeziku', da bi opredelil povezavo med standardi in narečji. Vse skupaj predstavlja kot različice zgodovinskega jezika. Coseriu tako dialektalne variante povezuje s standardno varianto, ki se imenuje 'vzorčna varianta'.


VerbaAlpina se ne zanima toliko za narečja kot različice (tj. zaključene sisteme), temveč za distribucijo (in s tem širjenje) narečnih različic. Z drugimi besedami, VerbaAlpina proučuje geolingvistično variabilnost na ravni variant in ne na ravni varietet. Dialektologija v bistvu obsega dve tradiciji: Prva je namenjen lokalnemu sistemu (lokalne slovnice, lokalni leksikoni itd.), drugi pa širjenju različic (jezikovni atlasi). Tudi VerbaAlpina se osredotoča na geolingvistične razlike, vendar ne obravnava nasprotja 'jezik' in 'narečje'. Tako iz zbirke in analize niso izključene različice tako imenovane regionalne italijanščine/francosščine, ki jih je mogoče obravnavati kot nekakšno vmesno območje med narečjem in standardom.


Metodološki vidiki

Zbiranje narečnih podatkov za glavne jezikovne atlase z začetka 20. stoletja je potekalo z anketiranjem narečnih oblik pri domačih, po možnosti enojezičnih govorcih. Ti na nek način predstavljajo 'vzorčnega govorca' (prim. ankete AIS), da bi za namene dokumentacije zbrali avtentično, tradicionalno, 'neomadeževano' gradivo. Ta pristop, ki je bil otrok svojega časa, nam danes omogoča, da prepoznamo jezikovne spremembe, do katerih je prišlo zaradi družbenih sprememb, ki so se zgodile v zadnjem stoletju. Avtentistična trditev, ki se nahaja izključno na epistemološki ravni znanstvenika (in ne govorca), je že od začetkov znanstvenega jezikoslovnega raziskovanja najbolj vplivala na podobo narečij, tako v akademskih krogih kot med samimi govorci, saj je bil izraz 'narečje' kot tak obremenjen z vrsto konotacij, ki so ga vezale na preteklost in tradicijo. Hkrati ni veljal le za družbeno manj vrednega v primerjavi z jezikom, ampak je bil obremenjen tudi s predsodkom, da ni sposoben nenehnega razvoja sodobnega besedišča. Z množičnim zbiranjem podatkov VerbaAlpina odpravlja to prepričanje in nagovarja govorce alpskega jezika neposredno glede na njihovo samooceno narečnega znanja. Zato ni presenetljivo, da se vprašanje, ki je neposredno zastavljeno udeležencu na platformi crowdsourcing, glasi: "Kako se reče POJMU v OBČINI?"?" (in ne "Kako se v vašem narečju reče KONCEPTU?"). Razvoj mobilnosti je skupaj z drugimi družbenimi dejavniki oblikoval našo današnjo družbo: zato bi bilo neprimerno, če bi še naprej zastopali statično pojmovanje narečja, ki temelji na doktrini avtentičnosti (prim. Krefeld 2007). Prav podatki iz VerbaAlpina kažejo, da splošne smrti narečja ni mogoče diagnosticirati. Nasprotno, narečja se še naprej razvijajo in se morda celo približujejo ustreznim nacionalnim jezikom. Vendar so besede, ki jih navajajo udeleženci, le redko identične z ustreznimi oblikami nacionalnih jezikov, kot je razvidno iz spodnjih preglednic. Te prikazujejo odstotek zbranih zapisov, ki so identični s spodbudo, predstavljeno informatorjem na platformi za množično zbiranje (po pojmovnem področju):


Tab.1: Tokens zur Konzeptdomäne 'Almwirtschaft' (va_1), die mit dem Stimulus identisch sind (in %).


Tab. 2: Tokens zur Konzeptdomäne 'Natur' (va_2), die mit dem Stimulus identisch sind (in %).


Tabela 3: Tokeni za pojmovno področje 'sodobno življenje in ekologija' (va_3), ki so enaki dražljaju (v %).
Čeprav je pri konceptualnih področjih ekologije in turizma zabeležen nekoliko višji odstotek enakih pojmov, je bilo v večini primerov mogoče zaznati narečne neologizme, tj. tvorbo novih izrazov na podlagi narečnih oblik (ki niso vedno dokumentirane v lokalnih slovarjih).

Zaključek

Kot je razvidno iz premislekov v tem prispevku in drugih prispevkov v naši Metodologija, VerbaAlpina presega meje tradicionalne dialektologije na različnih ravneh, ne nazadnje tudi v smislu razumevanja pojma 'narečje'. VerbaAlpina ne podaja toge opredelitve narečja, temveč prepušča udeležencu, da sam določi, kateri izraz je po njegovem mnenju specifičen za to območje. V smislu Pike (1967) so torej podatki VerbaAlpina zbrani z emičnega vidika (prim. Krefeld 2019 f), tj. z vidika govorca.
Vseh težav pa z opisanim konceptom ni mogoče odpraviti: Zlasti je težko odpraviti negativne konotacije in predsodke, povezane z izrazom 'narečje'. To je verjetno tudi razlog, da je nekaj množic, namesto da bi za predlagani koncept navedle narečno besedo, opozorilo na hipotetični neobstoj ustreznih narečnih izrazov (prim. naslednjo tabelo):


Tabela 4: Nerelevantni vnosi iz crowdsourcinga.

Navsezadnje to razkriva predsodek, da narečja ne morejo izražati sodobnih konceptov, temveč le koncepte podeželskega in tradicionalnega življenja. Raziskovalni projekti, ki zbirajo podatke posebej prek platform za množično zbiranje podatkov, pa tudi študije na splošno v okviru tako imenovane državljanske znanosti, se zato pogosto soočajo s potrebo po ozaveščanju skupnosti govorcev (kot v našem primeru) ali, bolj splošno, protagonistov raziskovalne kampanje. To je povsem v skladu s tako imenovanim tretjim poslanstvom univerze, ki se ne sme osredotočati le na raziskave in poučevanje, temveč tudi na prenos znanja iz raziskav v družbo.