Sestavina VerbeAlpine je tudi neposredno objavljanje rezultatov, neodvisno od založbe. Kar se imenuje objava, ni vedno tudi že OBJAVLJANJE. Tako tradicionalni medij tiska zdaj povzroča že čisto nasprotje: javnosti odteguje informacije, ki naj bi ji bile zaradi subvencioniranja raziskav z javnimi sredstvi dane na kar najširši način in ki bi ji lahko bile z uporabo novih medijev posredovane tudi prav zlahka. V znanostih običajne papirne naklade 200 ali 300 izvodov ne ustvarjajo inkluzivne 'javnosti', ampak ekskluzivno zasebnost. Zato zaradi zlahka dosegljive informacijske tehnologije ni nobenega trdnega razloga, da bi tisk kot sredstvo za širjenje znanosti imel prednost ali da bi bil edina možnost. Prav nasprotno, postavlja se vprašanje, zakaj naj bi znanstveniki podpirali institucije in medije, ki sistematično omejujejo razširjanje rezultatov njihovega dela.
V mnogih znanstvenih disciplinah (po našem védenju to med drugim zadeva informatiko) je bilo v preteklih letih mogoče opažati usmeritev, ki možnosti, ki prihajajo z novimi mediji, vodi do absurda: medtem ko je zdaj pravzaprav z največjo lahkoto po vsem svetu omogočen udoben dostop do informacij in besedil, tudi na tem področju prihaja do popolnega nasprotja, s tem ko je ustrezen dostop možen le proti plačilu. To je korak nazaj celo v primerjavi s prej kritiziranimi tradicionalnimi publikacijami v papirni obliki. Na tem mestu izrecno svarimo pred tovrstnimi tokovi, ki se že nakazujejo tudi na področju družbenih in humanističnih znanosti.
Bistveno pa se je spremenil tudi pojem objave (prim. Krefeld 2019c, poglavje 3). V splošnem smislu to vključuje:
