Tabula Peutingeriana (T.P.) je kartografski prikaz najpomembnejših mest in prometnih poti v Rimskem cesarstvu, ki je verjetno nastal v 12. ali 13. stoletju. Zdaj se nahaja v Avstrijski narodni knjižnici na Dunaju (Codex Vindobonensis 324). Gre za trak pergamenta, sestavljen iz več posameznih delov, dolg skoraj sedem metrov in visok nekaj več kot 30 centimetrov (natančne mere: 6,8 m x 0,33 m).



Odsek Tabula Peutingeriana (sredi Apulije in Kalabrije, med Tarantskim zalivom, pod Kalabrijo in Sicilijo)

Pokritje zemljevida se razteza proti vzhodu prek meje rimskega cesarstva do vzhodne obale Indije, čeprav je mreža mest in cest na tem območju v primerjavi z območjem rimskega cesarstva zelo redka. Deli zemljevida, na katerih so bili prikazani britanski glavni otok, Iberski polotok in območje severnoafriške obale zahodno od Alžira, so danes izgubljeni (tamkajšnja mesta in ceste pa so bile delno dopolnjene s podatki iz tako imenovanega Itinerarium Antonini, itinerarja iz 3. stoletja, ki pa ne obstaja v obliki zemljevida, temveč zgolj v obliki seznama poti z navedbo razdalje (izvirno latinsko besedilo)). Prikaz na zemljevidu ni v skladu s kotom ali merilom in zato ni primerljiv s sodobnimi zemljevidi. Vendar pa prikaz obale vsaj do neke mere ustreza dejanskim razmeram. Primer tega je upodobitev Spodnje Italije, ki jasno prikazuje peto in konico škornja ter Tarantski zaliv med njima. Poleg kopnega in morij so na T.P. prikazani tudi rečni tokovi in gorske verige. Glavna informacijska vsebina zemljevida je približna lokacija in poimenovanje naselij ter cestne povezave med naselji (morske poti niso prikazane). Označevanje krajev se izvaja na različne načine, odvisno od njihove velikosti in pomembnosti. Medtem ko so razmeroma pomembni kraji označeni s shematičnimi slikami večjih ali manjših zgradb, so nepomembna naselja označena le z "zavojem" na cesti. Zemljevid prikazuje razdaljo med dvema naseljema, ki ju povezuje cesta, v rimskih miljah. Informacije na zemljevidu so včasih nedosledne. Po eni strani je bil popisan Pompej, ki je bil uničen leta 79, po drugi strani pa najdemo ime Konstantinopolis, ki ga je Bizanc dobil šele leta 337. Ta nekonsistentnost lahko kaže na to, da T.P. neposredno ali posredno temelji na različnih virih.

Vprašljivo je, na katere starodavne modele se sklicuje T.P. Predvsem ni jasno, ali je obstajala starodavna kartografska predloga, po videzu primerljiva s T.P., na kateri je T.P. temeljila. To vprašanje se dotika veliko bolj temeljnega vprašanja, ali so "zemljevidi" v sodobnem smislu v antiki sploh obstajali, zato je tu treba razlikovati. Dejansko so se ohranili katastrski in mestni zemljevidi. Pomemben primer je tako imenovana Forma Urbis, načrt mesta Rima, ki ga je na začetku 3. stoletja izdelal cesar Septimij Severus. Načrt, ki vsebuje tudi podrobne tlorise stavb, je bil uporabljen na skupno 150 marmornih ploščah, ki so bile pritrjene na notranjo steno Templum Pacis v Rimu. Ohranjeni so številni fragmenti tega načrta. Drug primer starodavne "kartografije" so tako imenovani katastrski načrti Orange. Gre za skupno tri različne načrte, ki dokumentirajo razdelitev zemljišč v bližini rimske kolonije Arausio (= Orange) v Provansi in katerih nastanek je datiran v zadnjo četrtino 1. stoletja (cesar Vespazijan). Odlomki teh načrtov so se ohranili do danes (Musée d'Art et d'Histoire v Orange).

Forma Urbis in katastrski načrti Orange so zemljevidi posameznih "območij poselitve" v najširšem smislu. Kartografska dela, ki poskušajo prikazati nadrejeno razsežnost, tj. lokacijo naselbin v njihovem lokalnem medsebojnem odnosu, do nas niso prišla iz antike. Obstaja le nekaj literarnih sporočil iz antike, ki jih je mogoče razlagati kot sklicevanja na obstoj takšnih zemljevidov, čeprav je to v posameznih primerih zelo vprašljivo. Potniki v antiki so za orientacijo običajno uporabljali tako imenovane itinerarje, sezname z imeni krajev, ki jih je bilo treba obiskati na poti od točke A do točke B, in navedbo razdalj med kraji. To so informacije, ki jih je mogoče prebrati tudi s tehničnega zapisa. To nas napeljuje na možnost, da je T.P. morda zgolj poznejša, povsem srednjeveška oblika vizualizacije ene ali več takšnih starodavnih itinerarij.



Kopija itinerarja, napisanega na srebrni skodelici, najdeni v bližini toskanske vasi Vicarello (eden od štirih skoraj enakih), ki opisuje pot iz Gadesa/Cadiza v Rim (Itinerarium Gaditanum).

Za projekt VerbaAlpina je toponimski repertoar, ki ga posreduje zemljevid, zanimiv predvsem zato, ker omogoča vpogled v zgodovinske okoliščine in procese, ki so pomembni predvsem za raziskave substratov (glej npr. T. Krefeld, Wortgeschichte und Toponymie: zur Familie von 'Salles', 'Sala' und Verwandtem, v: VerbaAlpina 18/1, https://www.verba-alpina.gwi.uni-muenchen.de/?p=2064&db=181). Prometne poti skozi Alpe, ki jih je T.P. dokumentiral v antiki, pa so lahko vir informacij o možnih poteh širjenja jezikovnih fenomenov.

Poti skozi Alpe, ki so prikazane na T.P., so očitno usmerjene predvsem v njihovo prečkanje. Čisto notranjealpske komunikacijske poti, ki potekajo čez glavne tranzitne poti in bi posebej povezovale različne doline med seboj, niso prikazane. Cestni sistem na območju Alp, ki je prikazan na T.P., lahko v celoti razdelimo na zahodni in vzhodni del. Ceste južno od Ženevskega jezera v bistvu povezujejo Italijo z galskimi provincami, predvsem z Gallia Narbonensis. Označene prometne poti na vzhodnem delu vodijo iz Italije v pokrajini Raetia in Noricum. Med cestami zahodnega dela se nahaja tudi ena najstarejših rimskih cest na območju Alp: Via Domitia, ki jo je prokonzul Gnej Domicij Ahenobarbus zgradil med letoma 122 in 118 pred našim štetjem, da bi povezal novoustanovljeno provinco Gallia Transalpina (kasneje Narbonensis). Vodila je iz Padske nižine skozi dolino Val di Susa (Segusio) čez Col de Montgenèvre (1850 m) do Briançona in od tam prek Gapa do Narbonne (Narbo). Avgust je šele dobrih 100 let po izgradnji Vie Domitia zgradil cesto Via Iulia Augusta, ki prečka Primorske Alpe v neposredni bližini morja in na katere najvišji točki (512 m) stoji Tropaeum Alpinum. Poleg teh dveh cest z imenitnimi imeni so na seznamu T.P. navedene še druge poti v Zahodnih Alpah, ki sicer nimajo imen, vendar so nedvomno prav tako pomembne in zelo obiskane. Ena od njih je vodila skozi dolino Aosta in po razcepu v Aosti čez Veliki Bernard (2469 m) čez Valais do Ženevskega jezera ali pa čez Mali Bernard (2188 m) in nato prek Albertvilla in Chamberyja do Vienne v dolini Rone. Odcepi ceste Via Domitia so vodili v Vienne in Valence. Opaziti je, da je razdalja med posameznimi etapnimi mesti v Zahodnih Alpah v povprečju precej manjša kot na poteh v Vzhodnih Alpah, ki so zabeležene na T.P..

V Vzhodnih Alpah je T.P. zabeležil v bistvu štiri prehode iz Italije v Raetijo ali Noricum. Najbolj proti zahodu je pot, ki je povezovala Milano (Mediolanum) z Bregenzom (Brigantium) in Augsburgom (Augusta Vindelicum). Pot je vodila iz Coma prek Chiavenne in prelaza Splügen (2114 m) do Churja (Curia) in nato po dolini Rena do Bodenskega jezera. Dalje proti vzhodu je zabeležen potek poti Via Raetia, ki je prek prelaza Brenner povezovala Verono z Augsburgom. V južnem delu, od Verone do Bolzana (Pontedrusi), je potekala po cesti Via Claudia Augusta, ki je bila začrtana že v času Avgusta, pozneje pa jo je podaljšal cesar Klavdij. Za razliko od slednje, ki je vodila iz Bolzana skozi dolino Vinschgau in nato čez prelaz Reschen (1504 m) in prelaz Fern (1216 m) proti Augsburgu, je Via Raetia sledila toku reke Eisack do prelaza Brenner (1370 m) in od tam nadaljevala čez sedlo Seefeld (1185 m) in Partenkirchen. Cesto Via Raetia je prvi postavil cesar Septimij Sever (193-211) in pot od Verone do Augsburga skrajšal za približno 70 kilometrov. Posebni oviri, ki sta sprva preprečevali širitev te poti, sta bili soteska Eisack med Bolzanom in Chiuso (Sublabione) ter soteska Sill pri Innsbrucku. Še naprej proti vzhodu je v T.P. zabeležena po ena cestna povezava iz Viruna, današnjega Maria Saal nekoliko severno od Celovca, čez Radstädter Tauernpass (1738 m) do Salzburga (Iuvavo) ali preko Triebener Tauern (1274 m) do Liezena (Stiriate) in od tam do Welsa (Ovilia = Colonia Aurelia Antoniana Ovilabis).

V T.P. zabeležene cestne povezave na območju Alp nikakor ne predstavljajo vseh prometnih poti, ki so se na tem območju uporabljale v rimski antiki. Rimska cesta, ki je vodila čez prelaz Iulier (rimski mejnik na vrhu prelaza), je na primer povezovala Zgornji Engadin s Churjem v dolini Rena.

Nekaj krajev, ki jih je T.P. zabeležila na območju Alp, je poudarjenih s posebnim simbolom v obliki hiše. Na območju Alpske konvencije sta to Riez (Reis Apollinaris = Colonia Iulia Augusta Apollinarium Reiorum) in Aosta (Augusta Pretoria = Colonia Augusta Praetoria) v Zahodnih Alpah, Bregenz (Brigantio), Trient/Trento (Tredente), Maria Saal (Viruno = Claudium Virunum, ki ga je ustanovil cesar Klavdij kot glavno mesto province Noricum, naslednik naselbine na Magdalensbergu) in Salzburg (Iuvavo = Iuvavum).

Od leta 2017 na Katoliški univerzi v Eichstättu poteka od DFG financiran raziskovalni projekt "Kommentar zur Tabula Peutingeriana". (GEPRIS), katere namen je obsežen in podroben komentar T.P. V okviru tega projekta je bila med drugim razvita spletna podatkovna zbirka (https://tp-online.ku.de/) toponimov, zabeleženih na zemljevidu.


Na interaktivnem zemljevidu VerbaAlpina je georeferencirana predstavitev podatkov iz T.P., ki temelji na ustreznem predhodnem delu Renéja Voorburga (https://omnesviae.org/), ki je izrecno dovolil ponovno uporabo svojega dela, za kar se mu tukaj zahvaljujemo.


Lit: