Uporaba tako imenovanega Identifikator digitalnega objekta (Digital Object Identifier, DOI) kaže na obstoj "digitalnih objektov". Vendar se zdi, da je pri razvoju koncepta DOI v glavnem prevladovala tehnična razsežnost. Pri DOI gre predvsem za možnost iskanja in naslovljenja vira, ki obstaja na spletu in ima naslov URL, tudi če se je domena tega naslova URL spremenila. Vendar to ne pomeni natančne ali celo zavezujoče opredelitve, kaj je Digital Object. Zato so viri, ki so dostopni prek naslovov URL in DOI, vsebinsko zelo raznoliki. Vsem ustreznim primerkom je skupno le to, da gre za statične ali ad hoc ustvarjene podatke ali datoteke, ki so s tehničnega vidika konsistentni in jih je zato mogoče brez dvoma interpretirati ter jih je mogoče priklicati, prikazati in/ali prenesti prek brskalnikov.

Za vzpostavitev prave interoperabilnosti pa je treba tehnično razsežnost koncepta DIGITAL OBJECT dopolniti z vsebinsko dimenzijo. Poleg tega mora za to vsebinsko dimenzijo veljati zavezujoč sistem strukturiranja, ki bi bil približno primerljiv z nadzorovanimi slovarji, ki jih na primer uporabljajo knjižnice za indeksiranje vsebine analognih in digitalnih zbirk. Konkretno bi bilo treba jasno opredeliti, katere entitete lahko dobijo status digitalnega objekta, kakšna naj bi bila logična notranja struktura teh objektov in kakšno poimenovalno shemo je treba uporabiti. Bistveni predpogoj za uporabno uporabo ustreznega koncepta je zagotovo čim boljša granulacija podatkovnih zalog. Le tako je zagotovljeno učinkovito povezovanje v mreže v smislu resnične interoperabilnosti, pri čemer se ustrezni ukrepi izkažejo kot podporni steber pri izvajanju kriterijev FAIR.

Razvoj in izvajanje ustreznega sistema ali na njem temelječih postopkov ni mogoče doseči s posameznimi projekti. Pri tem so bolj pomembne odločitve o znanstveni politiki, ki bi jih lahko sprejel na primer Svet za informacijsko infrastrukturo (RfII). Trenutno (2020) nastajajoči konzorciji NFDI bi si lahko prizadevali tudi za razvoj in vzpostavitev ustreznih konvencij.

VerbaAlpina okvirno definira morfoleksikalne tipe in koncepte, zbrane v projektu, skupaj s pripadajočimi metapodatki kot digitalne objekte. V ta namen so ustrezni podatki shranjeni po vrsti ali konceptu v posameznih besedilnih datotekah, do katerih je mogoče dostopati prek naslovov URL in nato tudi DOI. Te datoteke prevzame tudi UB od LMU. Pri tem se podatki dodatno zapisujejo v shematizirane metapodatkovne formate (DataCite za splošne metapodatke, CIDOC-CRM za indeksiranje poglobljene vsebine), kar na koncu vodi k iskljivosti digitalnih objektov tudi prek knjižničnih katalogov.


Literatura: Hui 2012; Hui 2016; Thomas Krefeld (2018): Linguistische Theorien im Rahmen der digital humanities. Korpus im Text. Version 1 (27.08.2018, 21:33). url: https://www.kit.gwi.uni-muenchen.de/?p=28010&v=1.