Diahrono jezikoslovje ('jezikovna zgodovina') razlikuje dve zgodovinski jezikovnostični konstelaciji (prim. Krefeld 2003); obe sta utemeljeni prostorsko in izhajata iz jezika vsakokratnega območja, ki se je govoril v raziskovanem času; ta jezik je včasih imenovan kot 'plast':
jeziki, ki so se nekoč govorili na raziskovanem področju ('starejše plasti'), so označeni kot 'substrati'; te jezike v toku zgodovine izpodrine jezik, ki je v fokusu vsakokratne jezikovne zgodovine – stratum; jeziki, ki so prišli v raziskovano področje drugotno, z osvojitvijo, in so za določen čas prekrili jezik, ki je v fokusu, so označeni kot 'superstrati'; ti jeziki pa prekritih jezikov niso mogli izpodriniti in so čez krajši ali daljši čas sami izginili, morda zaradi političnih sprememb. Tako se je na primer nemški superstrat romanskih ali slovanskih jezikovnih področij Avstro-Ogrske z razpadom te državne tvorbe po prvi svetovni vojni izgubil.
O substratih in superstratih raziskovanega področja se torej govori le za nazaj, s stališča časa, v katerem se konkretni jeziki na raziskovanem področju ne govorijo več; pri tem je treba pogosto premostiti dolga obdobja, tako da se da kratkoročno orientirati po jezikovnih sistemih in tam poiskati spremembe, ki jih povzročajo stiki, torej po rezulatih jezikovnega stika. Za dejansko razumevanje domnevnih pojavov jezikovnega stika pa je odločilno zgodovinsko obdobje vsakokratne dvojezičnosti, tj. čas, v katerem sta oba jezika govorila eden ob drugem oz. eden z drugim. Ti sočasno govorjeni jeziki se imenujejo 'adstrati'. S tem pa je treba zavzeti sinhrono perspektivo, ki ne more biti omejena na 'jezike', ampak na 'govorca' z njegovo specifično kompetencoin soupošteva, če je le mogoče, konkretno izjavo, 'govorjenje'. To je v zgodovinski perspektivi pogosto sicer nemogoče, moramo pa na to v načelu misliti tudi pri rekonstrukciji stratigrafije, saj je treba izjavo dvojezičnega govorca v načelu presojati drugače kot izjavo enojezičnega.
Krefeld, Thomas (2003): Methodische Grundlagen der Strataforschung, Berlin/ New York, in: Ernst, Gerhard (Hrsg): Romanische Sprachgeschichte, DeGruyter, 555-568