Relacijski podatkovni model organizira informacije v obliki ene ali več tabél. Oznaka izvira iz tega, da se tabele v strokovnem jeziku imenujejo tudi »relacije«. Vrstice tabele se imenujejo tudi »zapisi«, namesto o stolpcih govorimo o »poljih«, »atributih« ali »lastnostih«. Tabela lahko vsebuje, vsaj teoretično, neomejeno število vrstic in stolpcev. Obstoječo tabelo lahko kadar koli razširimo z novimi vrsticami in tudi z novimi stolpci. Zbirki več tabel se lahko reče podatkovna zbirka. Za upravljanje take zbirke tabel/podatkovne zbirke so uporabljeni tako imenovani sistemi za upravljanje podatkovnih zbirk kot npr. MySQL ali PostgreSQL. Upravljanje podatkov in njihova analiza potekata v posebnem formalnem jeziku, tako imenovanem SQL (Structured Query Language), ki je bil razvit posebej za urejanje podatkov v relacijskem formatu in je na razpolago med drugim v eni od verzij, ki jih standardizira ISO (Wikipedia).
Za odslikavo informacij v relacijskem podatkovnem modelu obstajajo posebna pravila, ki dejansko predstavljajo znanost zase (npr. tako imenovano normalizacijo). Hkrati je konkretni izbor modeliranja odvisen od aplikacije in vztrajanje pri obstoječih pravilih modeliranja v nekaterih primerih iz perspektive uporabnosti in performance deluje prej zaviralno. V praksi predstavlja vsako podatkovno modeliranje kompromis med izhodišči teoretičnega regulacijskega mehanizma, tehničnimi zahtevami in prijaznostjo do uporabnika. Poleg tega je mogoče vsak izbrani podatkovni model kadar koli spremeniti in ga prilagoditi spremenjenim zahtevam.