Vprašanje tradicijske kontinuitete je pri rekonstrukciji večjezičnih komunikacijskih prostorov osrednjega pomena; v smislu ravnanja s podatki mora biti obravnavano interdisciplinarno. Celo z združenimi močmi več strok je komajda mogoče pričakovati odgovore glede predrimskih substratov alpskega prostora. Veliko boljši je izhodiščni položaj v povezavi na romanski substrat zdaj že nemško- in slovenskojezičnih delnih področij. Jezikovna sprememba od romanskega k nemškemu je skorajda zgodovinska stalnica, ki se jo da v Graubündnu opazovati celo v trenutni sodobnosti. #Karta faz germanizacije celotnega alpskega območja?# Proces se je začel že z razpadom rimske infrastrukture (leta 476); obdobje, ki je sledilo takoj zatem, je za jezikovno zgodovino izjemno zanimivo; pisno je sicer dokumentirano skrajno skopo, tako da je nujno potrebno sodelovanje z drugimi zgodovinskimi strokami, posebej z arheologijo. Tu zijajo sicer še velike raziskovalne vrzeli, vendar pa čakajo na obdelavo arheološki in imenoslovni viri (6.–8. stoletje) južne Zgornje Bavarske, salzburškega prostora in doline Inna na Tirolskem (Weindauer 2014). Potemtakem lahko izključimo »daljšo, temeljno poselitveno prekinitev med rimskim in bajuvarskim časom«, saj vse govori za »tekoči prehod poselitvenih struktur od pozne antike do zgodnjega srednjega veka« (Weindauer 2014, 248). Kljub temu pa obstaja glede na empirične izsledke stopenjska razlika med imenovanimi področji: »Kar velja glede povezave poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških najdišč za zgornjebavarski predalpski prostor pretežno teoretično {...}, se da na avstrijskih področjih potrditi z dokazi. Zgodnjesrednjeveške ustanovitve naselij v 6. stoletju so usmerjene skoraj izključno na poznorimsko infrastrukturo oz. – če še obstaja – na romansko poselitveno strukturo.« (Weindauer 2014, 257)