Izrazi "jezikovna geografija", "dialektologija", " arealna lingvistika" in "geolingvistika" se pogosto uporabljajo kot sinonimi (prim. Sinner 2014, 113 sl.), saj se vsi štirje nanašajo na poddiscipline jezikoslovja, ki obravnavajo prostorsko različnost jezikov. Vendar pa imajo različno usmeritev, zato je koristno opozoriti na različne implikacije.

1. 'Jezikovna geografija' namiguje, da gre za posebno obliko 'geografije' – in ne za jezikoslovje; ukvarja se izključno s porazdelitvijo v prostoru. Čeprav je ta izraz utrjen v znanih delih iz zgodovinske stroke (prim. romanistiko Jaberg 1908, Rohlfs 1971, Coseriu 1975; germanistiko Maurer 1972), ga je bolje ne uporabljati več.

2. 'Dialektologija' izraža, da gre za znanost, ki se ukvarja z 'narečji'; to je nedvomno pravilno, vendar nekoliko pomanjkljivo, saj prostorska variacija nikakor ni omejena na diatopične različice ('narečja'), temveč je običajno značilna tudi za standard v obliki regionalnih standardov in različic, ki so blizu standarda (kot tako imenovani italiani regionali, français régionaux itd.); tu govorimo tudi o 'sekundarnih' in 'terciarnih' narečjih (prim. Krefeld 2011b). Poleg tega so narečja po definiciji različice enega samega (in samo enega) jezika; zato je ta izraz neprimeren za medjezikovne študije (prim. o problemu meje Auer 2004).

   .
   

3. V 1. in 2. točki navedeni zadržki ne veljajo za precej redek izraz 'arealno jezikoslovje', ki se uporablja na primer v Lexiconu romanskega jezikoslovja(LRL); omejitev na majhna distribucijska območja ('območja') je v skrajnem primeru moteča. Prostorska variacija se lahko vsekakor kaže tudi v velikem obsegu ali celo v nacionalni distribuciji, kot je razvidno v špansko govoreči Južni Ameriki (prim. Bokelmann 2021) ali v nemško govorečih državah (Nemčija, Švica, Avstrija).

4. Semantično manj omejen izraz, ki je tudi primeren za opis večjezičnih in obsežnih področij, je 'geolingvistika' (prim. Radtke / Thun 1996, Grzega 2001). Poleg tega je primeren tudi za večdimenzionalni opis komunikacijskih prostorov, kjer so poleg diatopije vključene tudi druge dimenzije variacije ( predvsem diastričnost in diafaznost).

5. Dejstvo je, da je treba jezikovno pojmovanje in z njim povezano terminologijo vedno voditi po načelu, znanem kot Ockhamova britvica "non sunt multiplicanda entia sine necessitate" ('Obstoječe kategorije se ne smejo brez potrebe pomnožiti.'), in v razpravo nikoli brez potrebe ne uvajati novih kategorij. Vendar je zaradi jasnosti smiselno, se osredotočiti le na osnovne pojme in jih terminološko izraziti. Vsi doslej omenjeni izrazi implicitno izhajajo iz predpostavke, da se jezikovni prostor oblikuje na podlagi krajev ali krajevnih točk in z njimi povezanih jezikovnih različic in/ali varietet. Empirična podlaga vsake prostorske konstrukcije pa je ponudnik / ponudnica podatkov, tj. govorec / govorka z ustreznim individualnim repertoarjem in njegovim/njenim komunikacijskoprostorskim omrežjem; za to je bil predlagan izraz "glosotop" (prim. najprej Krefeld 2004a in Krefeld 2018e). Če instanco govorca vzamemo metodološko resno, se moramo posloviti od pojma homogene 'točke' in 'geolingvistika' se de facto spremeni v 'glosotopiko'.