stvari in besede

moto: "Tako kot stavek ustreza bitju ali dogodku, tudi beseda ustreza stvari; le da razmerje ni reverzibilno. Lahko vprašam: kako se imenuje ta stvar? Vprašati se moram: kaj pomeni ta beseda? Stvar obstaja v celoti sama po sebi; beseda pa le v odvisnosti od stvari, sicer je prazen zvok." (Schuchardt 1912, 829)

VerbaAlpina je bila koncipirana popolnoma po bidirekcijonalni logiki: S semaziološkega vidika (prim. semantika) lahko po vseh zabeleženih izrazih poizvemo, s katerimi KONCEPTI so povezani v lokalnih narečjih; ta smer od besede k stvari ustreza grosso modo, ki je pristop velike večine slovarjev. V nasprotni, onomaziološki smeri pa je mogoče poizvedeti vse zabeležene KONCEPTE, tako da je jasno, s katerimi izrazi so označeni v posameznih lokalnih narečjih. Onomaziološka vprašanja imajo dolgo tradicijo v jezikoslovju, ki je povezano predvsem z gibanjem ‘besede in stvari‘ – ali v drugačni razvrstitvi – ‘stvari in besede‘ (prim. Schuchardt 1912); je nastala iz prepričanja, da

"primerjalna zgodovina romanskih jezikov zahteva primerjalno romansko kulturno zgodovino".
(Schuchardt 1912, 829, Anm. 1; Poudarek v izvirniku).

Na začetku stoji onomaziološka tradicija zaznamovana z – sodobno rečeno – etnolingvistika. Najpomembnejši publikacijski organ je bil besede in stvari (Wörter und Sachen): Časopis za indogermansko jezikoslovje, ljudsko izročilo in kulturno zgodovino (Zeitschrift für indogermanische Sprachwissenschaft, Volksforschung und Kulturgeschichte)(1909-1944); uredniki so bili indogermanist Rudolf Meringer, romanist Wilhelm Meyer-Lübke, slavist Jooseppi Julius Mikkola, germanist Rudolf Much in slavist Matija Murko. Posebej za romanistiko je treba omeniti tudi revijo Romska folklora in kultura (Volkstum und Kultur der Romanen) (1926-45). Že konec obeh publikacij v letih 1944/45 kaže na to, da sta bili v tridesetih letih 20. stoletja vse bolj usmerjeni v fašistični koncept ljudstva. Ta ideologizacija onomaziologije je bila morda očitna, vendar ni bila neizogibna. Vsekakor bi bilo napačno etnografiji in s tem etnolingvistiki pripisati imanentni fašizem; fašistično ni dokumentiranje in opisovanje vsakdanje kulture kot take, temveč njena interpretacija na podlagi zaprtega, esencialističnega in po možnosti rasističnega koncepta kulture.

Neizpolnjena obljuba: onomaziološka leksikografija

Vendar tudi zunaj področij etnolingvističnega pomena v ožjem smislu so bili onomaziološki vidiki zagotovo vključeni v koncept pomembnih leksikografskih referenčnih del, kot je razvidno predvsem iz FEW. Toda enotna onomaziološka podlaga se ni pojavila (Link); šele ko je bil slovar že zelo napreden, je Walter von Wartburg v sodelovanju z Rudolfom Halligom izdelal terminološki sistem kot osnovo za leksikografijo (tako je naslov Hallig/Wartburg 1963). V besednozgodovinskih in etimoloških raziskavah, ki so bile Wartburgu še posebej blizu, se tudi po več kot 100 letih hitro potrdi ugotovitev Huga Schuchardta glede razmerja med besedo in stvarno zgodovino: "Raziskovanje besed je še vedno preveč anestezirano na vplive z druge strani 'zakonov zvoka'" (Schuchardt 1912). Nadalje je treba poudariti, da se onomaziologija ni dobro ujemala z glavnim tokom jezikoslovja, ki je bilo običajno apostrofirano kot 'moderno". Zaradi vse večje prevlade formalnega in sintaktično usmerjenega modeliranja, ki je zahtevalo univerzalno veljavnost, se je premaknilo na rob zanimanja. Šele v zadnjih nekaj desetletjih je dobila nov zagon. K temu so prispevale zelo različne smeri razvoja, na primer t. i. kognitivni obrat, v okviru katerega se je iskala/se išče motivacija jezikovnih kategorij, v zadnjem času pa tudi digitalna humanistika, ki odpira možnosti za sistematično povezovanje jezikovnih kategorij z nejezikovnimi, tj. 'dejanskimi' standardni podatki. V tem kontekstu prihaja do podnebnih sprememb, ki spreminjajo okvirne pogoje leksikografije. To pa ne vpliva le na nova dela, temveč odpira tudi povsem nova obzorja za že uveljavljeno in preizkušeno leksikografijo: Predvsem je eden od osrednjih trenutnih izzivov vzpostavljanje omrežja obstoječih avtoritativnih leksikonov, ki je postalo mogoče. Ustrezen postopek je bil že izveden v okviru projekta VerbaAlpina, kot je razvidno iz interaktivnega zemljevida VerbaAlpina: Vsak podatek je na površini povezan z različnimi referenčnimi leksikoni, katerih oznake vodijo do ustreznih vnosov v leksikonu, če kliknete nanje (na primer T, T, C, G, F).
Poleg povezovanja leksikonov na ravni poimenovanj (= "besed"), kot je prikazano v prejšnjem primeru, pa bi bilo z ustreznimi normativnimi podatki mogoče tudi povezovanje na ravni konceptov (= "stvari"); predpogoji za to so v VerbaAlpini že dani, saj so – kot kaže tudi pravkar navedeni primer – vključeni identifikatorji Wikidata (povezava "Wikidata" v oknih dokumenta). Predmetno povezovanje enciklopedij je zaenkrat neuspešno, ker konceptov skoraj nikjer ni mogoče obravnavati in identificirati kot digitalne objekte, saj manjkajo specifični normativni podatki (npr. Q-ID projekta Wikidata ali tudi ID za posamezen projekt).

Pri tem se postavlja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno, da bi kot dopolnitev Wikidata ID-jev uporabili Hallig/Wartburg 1963 in tam oblikovani " konceptualni sistem" povzdignili v splošno uporabne normativne podatke. Proti temu govori zelo temeljni teoretični zadržek: s semiotičnega vidika ni prepričljiva nejasna razmejitev med osnovnimi onomaziološkimi kategorijami, tj. zunajjezikovnimi pojmi na eni strani in (eno)jezikovnimi poimenovanji na drugi strani. Res je, da je oblikovana trditev o univerzalni uporabnosti:

"Menimo, da smo s konceptualnim sistemom, ki ga tu predstavljamo, ustvarili osnovo za leksikografijo, ki bi lahko omogočila predstavitev 'besedišča kot celotne strukture', ne glede na to, kateremu jeziku, narečju ali obdobju to besedišče pripada" (Hallig/Wartburg 1963, XXII).

Toda " pojmi" tega sistema ali: "urejevalne sheme" ne ustrezajo korelatom zunaj jezika, na katere se nanašajo jezikovni znaki ("stvari"), temveč so prav tako jezikovni, tj. enojezični znaki (poimenovanja ali "besede"):

"Pri tem nikakor ne mislimo na pojme, ki jih najdemo z logičnimi operacijami, temveč le na predznanstvene splošne pojme, ustvarjene z delovanjem jezika pri obdelavi sveta, ki jih dojemajo, razumejo, poznajo in uporabljajo vsi, torej na 'ljudski pojem' s fiksnim jedrom in pogosto nejasnimi mejami" Hallig/Wartburg 1963, XI).

Znanstveni izrazi so torej kategorično izključeni, z njimi pa tudi redki tradicionalni referenčni sistemi, ki so zanesljivi v posameznih jezikih, kot je botanična nomenklatura Carla von Linnéja.

Z današnjega enciklopedičnega vidika je koncepcija zaprtega konceptualnega sistema

"v skladu z načelom varčevanja, vendar tako, da mora biti vsako področje bivanja, ki je bilo obdelano v svetovni sliki jezika, predstavljeno tudi v naši shemi reda" (Hallig/Wartburg 1963, XI)

kot naivne, in odveč je naštevati vsa "področja bivanja", ki jih leta 1952 (ali ²1963) ni bilo mogoče predvideti, zdaj pa oblikujejo in urejajo naše vsakdanje življenje. Oblikovanje enciklopedičnih orientacijskih sistemov je zdaj mogoče le na odprt in sodelovalen način.

VerbaAlpina preprečuje nevarnost mešanja KONCEPTOV in poimenovanj s tem, da onomaziologijo utemeljuje z ontološkimi ali vsaj onotološko relevantnimi standardni podatki, ki jih zagotavlja predvsem Wikidata.