Natančen izvor omenjenega tipa ni jasen. V latinščini je
capanna zelo redko in razen tega zelo pozno, namreč pri Izidoru Seviljskem, dokazovan (dodatno dokazilo na Juvenalšolskem iz obdobja okoli 800). Domnevalo se je, da gre za keltsko besedo (
FEW 2, 244
s.v. capanna), vendar to ni sigurno. Izidor je besedo, nedvomno napačno, izpeljal iz
lat. capere. Pravi, da se mala koča zato imenuje
capanna ker lahko sprejme samo eno osebo (
Origines, XV [De aedificiis et agris], 12, 2: "Hunc rustici capannam vocant, quod unum tantum capiat"). Na skrajnem severu Piemonta, je tudi planšar označevan kot
capannaio.
Fonetične različice omenjenega morfo-leksikalnega tipa se lahko na podlagi sledečih kriterijev zbere v skupine tipov:
(1) varianca začetka besede:
- [k-] ohranjen; prim. fra. cabane;
- [k-] palataliziran:
- [k-] > [ts-]; prim. frp. tsˈăvănə
- [k-] > [tɕ-]; prim. engadin chamanna;
- [k-] > [ʧ-]; prim. frp. ʧavˈaːna
(2) vzglasje 2. zloga v med-vokalne pozicje:
- [-p-] ohranjen; prim. ita. capanna;
- [-p-] oslabljen:
- - sonorizacija [-p-] > [b-]; prim. fra. cabane;
- - sonorizacija in spirantizacija [-p-] > [v-];
(3) izglasni vokal:
Wartburg, Walter (1922-1967): Französisches etymologisches Wörterbuch. Eine Darstellung des galloromanischen Sprachschatzes , Basel, vol. 20, Zbinden
Link