Razširjenosti oblik, ki sodijo k temu bazičnemu tipu, ni lahko oceniti. Kajti na lat. cellārium se nanaša tudi standardnonemško Keller, tako da se postavlja vprašanje, če lahko vidimo alemanske in bavarske izraze raziskovanega področja kot variante, ki so prišle s standardno nemščino, ali če se lahko v njih domnevajo ostanki latinsko-romanskega substrata. V prid substratni razlagi govori nedvodmno semantika, kajti v nemškem alpskem področju dominira tako kot v romanskem pomen 'mlekarna, prostor/hišica za skladiščenje mleka in sira' ali tudi 'uta za predelavo mleka'. Ta pomen je primarno funkcionalno definiran, za namen, manj arhitektonsko, in ustreza tako bolj klasično latinskemu pomenu cellārium, namreč 'shramba' kot pomen 'klet' standardne nemščine Keller. Tudi italijansko cellaio bolj označuje shrambo; 'klet' se imenuje cantina. Romanski izrazi kažejo torej etnografsko bližjo, lažjo romansko specializacijo. Tudi razvoj pomena 'shramba' v 'klet' je zelo razumljiv, posebno v primeru vina, ki se rad skladišči v kleti. Ni verjeten povratni razvoj od nem. Keller v 'shramba za mleko in sir', tj. točno k domnevno že staremu pomenu sosednjih romanskih oblik.
Seveda je fonetika alemanskih in bavarskih oblik težavna, saj ne kaže odraza romanske palatalizacije začetnega [k-]. Ta prolem se ne postavlja samo za južnonemški, temveč tudi za celoten nekdanji latinsko-romanski/nemški prevzemni prostor, kot kaže soobstoj premaknjenih (nem. Zwiebel cēpŭlla [REW 1820]) in nepremaknjenih oblik (nem. Kiste cĭsta 'košara', nem. Wicke vĭcia). V tej povezavi se opažajo tudi ime reke nem. Neckar Nicer (prim. RE, XVII/1 in dKP, 4, 88), brez vsake palatalizacije. To ime je bilo s precejšnjo gotovostjo prevzeto pred 260-280 n.št., ker so bila območja na desnem bregu Rena Germania superior, vključno s celotnim tokom Neckar v tem času oddana; s tem je nastal torej terminus post quem za palatalizacijo v severno alpinskem imperiju ali, previdneje rečeno, za njegovo splošno uveljavitev. Kajti glede na načeloma visoko starost romanske palatalizacije ni prepričljivo, da se argumentira samo s časom prevzema. Bolj naj bi se računalo s tem, da so nepremaknjene, konservativne in premaknjene, inovativne variante obstajale v zgodnji romanščini druga ob drugi daljše časovno obdobje. Opaža se, da se zapornik nikakor ni ohranil samo v zgodaj romanizirani, izolirani in zelo oddaljeni sardinščini (prim. znane primere kot srd. kentu 'sto' centu[m] itd.), temveč obstaja tudi v dalmatinščini – v tem primeru oddaljenost od alpske romanščine ni več tako velika (prim. dalmatinsko kapula cēpŭlla [REW 1820]).