KÄSE se v latinščini označuje na splošno kot caseus ‘sir’ (prim. Georges, s.v. caseus); Kluge vidi povezavo s staro cerkveno slovanščino kvasŭ ‛droži, kvas’ in se tako zavzema za indoevropski izvor. Lat. beseda je že zelo zgodaj pristala v germanščini (prim. v 8. stoletju najdeno goh. kāsi in ang. cēse, z izstopajočo palatalizacijo); po Kluge je "[d]latinska beseda [...] prevzeta s pripravo trdega sira. Pred tem so poznali germani samo mehki sir (skuto)" (478). V sami romanščini je bil najprej dominanten tip (prim. DéROM: s.v. */`kasi-u/ in FEW 2, 456-458 s.v. caseus) vendar nato zamenjan, predvsem s tipi formaticu(m), ki je eksplicitno motiviran s sirarstvom, natančneje: s proizvodnjo sira s SREDSTVOM ZA SESIRJENJE , kajti samo s to tehniko se omogoči oblikovanje sira, zorjenje in daljše konzerviranje (prim. fra. fromage, ita. formaggio itd.). Ohranil se je tip caseus v ita. càcio, ki je razširjen na dialektološki ravni predvsem v Toskani in dialektih srednje in južne Italije (prim. DELI I: 182), vendar tudi na področju raziskav VerbaAlpina, pojavlja se v obliki ladinščine ćiajó prim. karta (prim. EWD II: 126). V Zahodnih Alpah bi se lahko caseus od vsega začetka uveljavil ne proti predrimski, predvidoma galski substratni besedi toma.