Etimon bazičnega tipa crama je galskega izvora. Prva najdba sega v 6. stoletje pri Venantiusu Fortunatusu (glej spodaj), nato se pojavi ponovno v 9. in 10. stoletju v neki glosi in medicinskih receptih. V prvotnem pomenu označuje ta bazični tip koncept RAHM. Zanimiva je zgodovina besede francoskih kognatov: V fra. se pojavi pričakovana oblika craime ‘crême du lait’. V srednji francoščini pa obstaja od 13. stoletja oblika cresme ‘la partie la plus épaisse du lait, qui s´élève à la surface quand on le laisse reposer, et dont on faire le beurre’ (prim. FEW 2, 1271, 1272, s.v. crama). s te oblike, katere zadnji refleks se najde v zapisu ê francoske standardne ortografije (crême), je potreben pojasnila. Dobro se da pojasniti iz križanja s cerkveno besedo chrisma ‘maziljenje, oljenje’ iz gr. χρῖσμα . V novi francoščini se je uveljavila oblika crème, ki je bila spet kot crema prevzeta v italijanščino (prim. DELI 1: 295). Bazični tip crama je bil prepeljan predvsem v piemontščino, lombardščino in retoromanščino, četudi zamenjan s sonorizacijo vzglasja cr- > gr-, kot v roh. (surselvsko) groma / roh. (engadinsko) gramma (prim. HWdR, 381).
Leksikaličen tip nem. Rahm se tukaj prav tako postavi k bazičnemu tipu crama; na osnovi alpskih jezikovno kontaktnih odnosov se predlaga nova izpeljava. V Kluge 2011, s.v. Rahm je zgodovina besede iz indogermanskega pogleda takole skicirana:

Rahm S[.]m ‛smetana’ std. (11. Jh.), mhd. roum, mndd. rōm(e)[.] Iz wg. *rauma- m. ‛Rahm’, tudi v ae. rēam; v prevoju k anord. rjúmi. Če se izhaja iz *raugma-, se primerja avest. raoγna- n., raoγniiā- f. ‛maslo’. Drugi izvor nejasen. Nova knjižna nemška oblika temelji na narečju, ki mhd. ou v ā se je razvil. Kjer je Rahm proti Sahne semantično diferenciran, se nanaša bolj na kislo Rahm. Izpeljanka s predpono: entrahmen; Izpeljanka s členkom: abrahmen. Prav tako nndl. room." (Kluge 2011, online s.v. Rahm 1)

V tem nastavku so odnosi med dialekti izključeni; mora pa se upoštevati, da je v romanskem alpskem prostoru, in sicer neposredno južno od germansko-romanske govorne meje, tip fra. crème / ita. crema zelo razširjen ((prim. zemljevid crama).

Pripadajoči fonetični tipi s tonskimi različicami samoglasnikov [æ], [e], [o] in [a] segajo samoumevno nazaj do skupne izhodiščne oblike [a], kajti dvig poudarjenega zloga od naglašenega /a/ > [e] oz. > [æ] v odprt zlog in zaokrožen /a/ > [o] pred labialom so popolnoma neopazni. S tem se pokaže bazični tip crama, ki prvotno najbrž izvira iz galščine (to pomeni iz keltščine) (prim. FEW 2, 1271-1274, s.v. crama); beseda je sicer najdena pri Venantius Fortunatus (*540-600/610), ki je bil rojen v Valdobbiadeneju, to pomeni ob jugovzhodnem robu Alp severno od Trevisa. Bilo bi le malo verjetno, da se skupno področje sinonimskih tipov nem. Rahm in roa. crama pojasnjuje s slučajnim srečanjem. Verjetneje je, da je galo-romanski bazični tip prevladal nad nemškim.

Redukcija vzglasja lat.-roa. [kr-] > deu. [r-] je vidna v povezavi s tem, da "v d. h- izginja pred soglasnikom v 9. stol." (FEW 16, 249, s.v. *hrokk), kot dokazujejo številne analogne oblike. V zgodnjem času germansko-romanskega jezikovnega stika je morala še obstajati različica [hr-], kajti fra. froc 'kuta' se ne more vrniti na staro visokonemško roc, temveč samo na hroc s substitucijo laringalnega z labiodentalnim pripornikom. Tako tudi Kluge:

"Rock[.] Sm std. (9. stol.), mhd. roc, rok, ahd. (h)roc, as. rok [.] Iz wg. *rukka- m. ‛Rock’, tudi af. rokk. Izven germanščine se primerja air. rucht ‛tunika’, kymr. rhuchen ‛plašč’. Vse drugo je nejasno. Obstaja tudi različica z vzglasjem hr- in ahd. hroc, as. hroc, afr. hrokk, ki je verjetno privedel preko francoskega k Frack (prim. Kluge 2011, online, s.v. Frack). Prav tako nndl. rok." (Kluge 2011, online, s.v. Rock).

Enako se pojasnjuje soobstoj angl. horse poleg nem. konj g. *hrussa (prim. Kluge 2011, s.v. Ross und nem. hropsti poleg nisl. hrygla ‛praskanje v grlu’, lav. kraũkât ‛kašljati, izpljuniti sluz’ ine. *kruk- ‛smrčati, hropsti, kruliti’ (prim. Kluge 2011, s.v. hropsti in podobno).