Osnovni tip formaticu(m) izhaja iz lat. forma ‘oblika, posoda’. Izhaja iz galščine in je bil v prvi fazi pravzaprav le pridevnik za cāseus 'sir'. Skupaj sta dala ime za oblikovani trdi sir. V nadaljnjem razvoju je bil samostalnik cāseus izločen, pridevnik formaticum pa je doživel substantivizacijo. V njegovem nadaljnem razvoju je bil samostalnik cāseus izločen, pridevnik formaticum pa je doživel substantivizacijo. Prva dokazila najdemo v severnofrancoskem slovarju iz 8. stoletja. Poleg tega srednjebretonski fourondec, ki nakazuje, da je bil izposojen pred spremembo iz -aticu v -age, govori o njegovi veliki starosti. Poleg spremembe končnice se lahko opazi tudi metateza na podlagi starofrancoskih, srednjefrancoskih in novofrancoskih oblik. Stara francoščina pozna obliko formage ‘substance alimentaire qu'on obtient en faisant subir diverses préparations au lait caillé; masse de cette substance moulée en pain’. V srednji francoščini vendar obstajata dve obliki poleg sebe: po eni strani je dokazanfourmage, po drugi strani pa obstaja tudi varianta froumage. V novi francoščini se je metateza končno uveljavila z obliko fromage. Iz galsko-romanskega jezika je bil izposojen v številne druge romanske jezike. Tako se na celotnem ozemlju severne Italije najdejo ita. formaggio, piemontski furmágg, lombardijski formai ali beneški formagio (prim. FEW 3, 717-719 pod formaticum). V dolomitski ladinščini je tip formaticum skoraj popolnoma izpodrinil tipa cāseus. Tip cāseus je, kot je prikazano na AIS-Karte 1217 in v EWD (II, 126), samo še prisoten v Val Badii in Val Gardeni z oblikami ćiajó in ćiaujel (obe iz končniškega prilastka caseolus). Spremembo latinskega osnovnega tipa formaticu(m) je mogoče dobro razložiti s povezavo besede in stvari, saj je besedo očitno motiviral nov način proizvodnje, pri katerem se sir pusti zoreti v kalupu.