Lat. izvor bazičnega tipa ni problematičen; gre za zloženko iz grščine, kateri sta osnova korenska morfema tyrós (ὁ τυ̅ρός) 'sir' in boūs (ἡ βοῦς: prim. lat. bovis) 'krava'. Ta besedni tvorbi dodan poudarek, da gre za goveji-sir, označuje izdelek kot posebnost in kaže na to, da se SIR prvotno ni prideloval iz KRAVJEGA MLEKA. V grškem kulturnem krogu se je sir prideloval – in se prideluje še danes – običajno iz ovčjega ali kozjega mleka (primerjava je v skladu z opisom v poglavju o Plifemu v Odiseji [9,170-566; speziell 244-247]; Polifem ni imel goveda).
τὸ βούτυ̅ρον označuje v grščini "maščobo mleka" (τὸ πῖον τοῦ γάλακτος [Corpus Hippocraticum]). V Corpus Hippocraticum (zbirki medicinskih besedil, katerih nastanek sega v 6. stol. pr. n. št. do 2. stol. n. n. št.) je opisano, kako so Skiti pridelovalo maslo iz kobiljega mleka (Corp. Hipp., Morb. 4, 20). Tam opisani postopek je točno tak, kot se uporablja še danes: Skiti naj bi domnevno dali kobilje mleko v sod (votlo posodo iz lesa: ἐς ξύλα κοῖλα) in ga nato tresli. V Corpus Hippocraticum ni zapisano, s katerim namenom so Skiti maslo uporabljali (kot živilo ali zdravilo).
Kot že v Corpus Hippocraticum je nastal že pri Pliniusu starejšem vtis, da je proizvodnja in uporaba masla nekaj tipično "barbarskega" (NH 28, 35: e lacte fit et butyrum, barbararum gentium lautissimus cibus et qui divites a plebe discernat). To naj bi sovpadalo s tem, da je bilo v mediteranskem življenjskem prostoru Grkov in Rimljanov olivno olje dominantno kot živilska maščoba (in še je). V grško-rimskem prostoru se je maslo tako manj uporabljalo kot živilo, temveč pretežno kot zdravilo. Vsekakor se pogosto najdejo zapisi za βούτυ̅ρον/butyrum v kontekstu z medicinsko strokovno literaturo (poleg Hipokrata med drugim pri Celsusu in Galenu), tudi Plinius starejši opisuje uporabo masla kot zdravilo (proti bolečinam v vratu: NH 28, 52).
Poleg srednjega spola βούτυ̅ρον pozna grščina še varianto moškega spola ὁ βούτυ̅ρος. Tako moški kot srednji spol sta poudarjena na tretjem zlogu od zadaj (Proparoxytona). Latinščina je besedo očitno prevzela iz nemščine (butyrum).

Pri bazičnem tipu butyru(m) se razlikujeta dve naglasni varianti:

paroxytones lat. butӯru(m), ki se nanaša na ita. tip butirro (prim. DELI 179);
lat. bútyru(m) z iz grš. βούτυ̅ρον podedovanem inicialnem naglasu; iz tega se je razvil fra., fro. bure oz. fra. beurre. Ta tip si je izposodila italijanščina in se razvila tudi v ita. burro (prim. DELI 178).

Manj jasno je prevzemanje besede iz romanščine v germanščino. Upošteva se varianca spola iz nem. Butter: v alemanščini in bavarščini dominira moški tip; a ta SDS je lahko tudi ženski ali celo srednji. Kluge, 166 vidi moški tip kot sekundarni razvoj v analogijo k prav tako moškemu alemanskemu sinonimu Anke; primarna naj pa bi bila ženska različica, ki se razlaga iz poimenovanja lat. srednjega spola mn. na -a kot ženski ednine. Temu ustreza pozno staro visokonemški butira. V luči interlingualne geolingvistike alpskega prostora ta interpretacija ne more prepričati, kajti moški tip tvori v bavarskem govornem prostoru Tirolske skupno območje z južno sledečim in prav tako moškim roa. tipom but'ir. Iz tega je v tej obliki dosti bliže videti primarni adstratalni prevzem in ženski tip die Butter kot sekundarno variacijo. Zaradi nepremaknjenega dentala -t- naj ne bi prišlo zelo zgodaj (ne pred 8. stol. n. št.), temveč šele po zaključku 2. glasovnega premika.
Izgleda torej, da je bil v alpskem prostoru tip butyrum, ki na lat. unguere / *ungere 'mazati' nanašajoče se oznake, daleč okoli spodrinjen.